Kot vsaka naprava se tudi fotografski aparat sčasoma umaže in pojavi se potreba po temeljitem čiščenju. Ohišje, leče, slikovno tipalo pri zrcalno-refleksnih aparatih… vsak del zahteva drugačen pristop k odstranjevanju nečistoč.

Čiščenje ohišja

Čiščenje ohišja fotografskega aparata je najmanj zahtevno opravilo. Rahlo navlažen kos bombažne tkanine bi moral v večini primerov zadostovati. Za res trdovratne madeže ter mastne sledi na LCD zaslonu pa lahko posežemo po blažjem čistilnem sredstvu, kot je na primer vsem dobro znani Stelex. A pozor! Čistilnega sredstva ne nanašajte neposredno na aparat, temveč v zmerni količini najprej na tkanino, s katero boste aparat nato obrisali. Kljub temu pazite, da ne bo tekočina pomotoma zašla v kakšno špranjo okrog gumbov ali na stikih različnih delov ohišja. Smo že povedali, da se čiščenja fotografskega aparata lotevate na lastno odgovornost?

Čiščenje leč

Prednja leča objektiva se prej ali slej umaže. Pojavijo se prstni odtisi, prah, posušene dežne kapljice in še bi lahko naštevali. Poklicni fotografi, ki jim objektivi predstavljajo potrošni material, ne komplicirajo. Rob majice, robec ali brisača – karkoli jim prej pride pod roko – so uporabni za hitro čiščenje na terenu. Ker verjamemo, da bralci na svoje objektive bolj pazite, vam bomo zato izdali nekaj nasvetov za lečam prijaznejše čiščenje.
Pri odstranjevanju umazanije iz leč se najbolje obnesejo posebne krpice iz mikrovlaken, ki jih lahko kupite v bolje založenih fototrgovinah ali pri optikih. Če je leča objektiva resnično umazana ali če ste se pravkar vrnili iz safarija ali fotografiranja relija na makadamu, pred tem obvezno uporabite pihalko ter z njo odstranite večje prašne delce. Ti bi ob brisanju utegnili poškodovati površino leče in nastale bi miniaturne praske, na katerih pride do loma svetlobe. Sicer pa vam svetujemo, da si za vsak objektiv omislite zaščitni UV filter, ki bo varoval prednjo lečo pred umazanijo in poškodbami. Tudi če ga ob čiščenju morebiti opraskate, boste izgubili le dvajset ali trideset evrov, kar je malenkost v primerjavi s ceno zamenjave prednje leče objektiva.
Najbolj trdovratnih madežev se boste tudi tukaj morali lotiti s čistilom. Toda pozor! Za optične elemente Stelex ne bo najboljša izbira, ker lahko poškoduje zaščitne in druge sloje, ki jih v tovarni nanesejo na površino leč. Za čiščenje optike obstajajo posebna namenska čistila, ki so preizkušena in ne škodujejo premazom.

Čiščenje slikovnega tipala

Čiščenje slikovnega tipala je najzahtevnejše opravilo, zato se ga lotite le, če je resnično umazano in če resnično veste, kako je postopek potrebno opraviti. Sicer se raje odpravite do najbližjega servisa fotografske opreme, kjer bodo za deset ali dvajset evrov to opravili ljudje z izkušnjami in primernim orodjem. Slikovno tipalo je namreč najobčutljivejši del digitalnega fotografskega aparata. Vsaka še tako majhna praska bo vidna na fotografijah.
Če kljub temu verjamete v svoje sposobnosti, imate mirno roko ter jeklene živce, se najprej primerno opremite. Paličice za čiščenje ušes se zdijo zanimiva možnost, toda raje kar takoj opustite misel, da bi uporabili karkoli iz domače kopalnice. V bolje založenih fototrgovinah namreč prodajajo komplete za čiščenje tipala, ki se obnesejo bistveno bolje, pa še nevarnost za morebitne poškodbe je manjša. Podobno kot pri objektivu tudi tukaj najprej s pihalko spihajte prašne delce in se šele nato (če je sploh potrebno) lotite mokrega čiščenja. Pripravite se, da boste prvič morali za zadovoljiv rezultat vajo kar nekajkrat ponoviti. Ni izključeno tudi, da bo po čiščenju tipalo še bolj umazano kot prej. Zato se oborožite s potrpljenjem in obilico časa, hišne ljubljenčke in domače pa za ta čas pošljite v drugo sobo.
Ne pozabite torej nekaj trenutkov za čistočo nameniti tudi svojemu fotografskemu aparatu. Oddolžil se vam bo z boljšim delovanjem, lažjim upravljanjem ter jasnejšimi fotografijami.

Camera obscura ali slovensko “temna soba” je predhodnica sodobnega fotoaparata. V osnovi je to škatla, ki je v notranjosti počrnjena. Skozi majhno odprtinico vanjo vdirajo svetlobni žarki. Na zadnji steni nastane obrnjena slika predmeta pred kamero. Tam je bila nameščena fotografska plošča.
Slabost te naprave je majhna ostrina in slaba osvetljenost slik. Te pomanjkljivosti odpravljajo fotografski objektivi – leče.
Camera obscura je vsekakor najbolj preprost način, za praktično prikazati osnove širjenja svetlobe.
Z izjemo zelo nevarnih kotičkov našega vesolja, ker si vsekakor ne želimo biti, se svetloba v vacuumu giblje v ravni linij. Večinoma je tako tudi v zraku, dokler je lomni količnik konstanten, zato bomo trenutno kar sprejeli ta približek.
Zakaj sploh rabimo sistem ostrenja (lečo, ogledalo ali pa tudi samo preluknjan karton) pred filmom? Zakaj ni dovolj, da film obrnemo proti sliki, da bi se ta pojavila na njem?
Predstavljajte si, da slikate nek predmet in zamislite si ga kot sistem neskončnih majhnih tock. Ko svetloba pade na katerokoli točkood njih, jo ta odda nazaj okolici v vse smeri naenkrat.
Če zdaj pred to točko postavimo film, ga bo vsega osvetlila. Če imamo dve točki, bosta pač obe osvetlili ves film, torej slike ne bo. Vsaka točka na predmetu bi bolj ali manj enakomerno osvetlila ves film in naša “slika” bi bila samo enakomerno obarvan zmazek.
Sedaj pa film na določeni razdalji postavimo zastor, lahko je karton, lahko je kos kovine… Kakorkoli, film mora biti v temi. Seveda sedaj svetloba sploh ne bo prišla do njega, zato naredimo majhno luknjico.
Če bi bila luknjica neskončno majhna, bi uspela vsaka točka na predmetu osvetliti svojo točko na filmu. Ustvarili smo sliko. Ker je seveda neskončno majhno točko kar težko narediti, slika ne bo popolnoma ostra. Vsaka točka na predmetu bo torej ustvarila majhen krogec. Manjša bo luknjica - manjši bo krogec. Ampak tudi: manjša bo luknjica - manj svetlobe bo prišlo skozi, torej bo treba film več časa eksponirati. Te težave so pri zelo velikih površinah filma manjša, saj je ostrina seveda odvisna od razmerja med krogci in celotno površino slike. Zato so na začetkih fotografije bili fotoaparati vsi ogromni.
Tak način fotografiranja nam nudi zelo veliko globinsko ostrino, poleg že naštetih težav je zaradi majhnih lukenj difrakcija ogromna.

Zaklop je mehanska priprava, ki obstaja v različnih izvedbah v odvisnosti od tipa fotoaparata. Zaklop določa dolžino časovnega intervala, v katerem sta film ali svetlobno tipalo izpostavljena svetlobi.

Opis vseh različic bi bil zajeten, zato bom omenil le dve osnovni izpeljanki. Centralni zaklop (v žargonu tudi “Compur”) se, podobno kot zaslonka, nahaja znotraj objektiva in je v osnovi celo sestavljen na podoben način - iz prekrivajočih se kovinskih listkov na nosilcu. Za razliko od zaslonke je pri centralnem zaklopu listkov manj in se v zaprtem stanju popolnoma prekrivajo. V trenutku pritiska na sprožilec pa se popolnoma odprejo in nato po pred določenem času ponovno popolnoma zaprejo ter s tem določijo količino svetlobe, ki bo namenjene posameznem posnetku. Najkrajše ekspozicije, ki jih tak tip zaklopa omogoča, se gibljejo okrog 1/500s. Drugi tip zaklopa, t.i. “zavesni” pa se uporablja le pri določenih tipih fotoaparatov. Nahaja se takoj pred filmom in je sestavljen iz dveh ali več lamel, ki ustvarijo različno široko režo, enako višini ali širini filma. V trenutku pritiska na sprožilec zdrsi reža po celotnem formatu (širini ali višini) filma in v odvisnosti od pred nastavljene vrednosti oz. lastne širine, prepusti različno količino svetlobe na film. Zavesni zaklop je nastal posebej za fotoaparate SLR pri katerih iskalo kaže sliko, ki se projicira skozi objektiv in zatorej objektiv mora ves čas prepuščati svetlobo.

Najbolj opazen, neprijeten stranski pojav, ki ga ta tip zaklopa povzroča, je t.i. “pojav elipsastih koles”. Okrogli elementi na vzporedno s filmom gibajočih se objektih na sceni, se namreč znajo v določenih situacijah na fotografiji, posneti s pomočjo zavesnega zaklopa, zapisati kot elipse, pravokotni pa kot paralelogrami. Ta tip zaklopa pa omogoča še bistveno krajše ekspozicije, kot centralni oz. “Compur”.

Zaklop je numerična vrednost, izražena v sekundah, s katero je določen čas odprtosti mehanske priprave, imenovane zaklop, v fotoaparatu. Standardne vrednosti se gibljejo med 1/1000 s in več deset sekund, novejši, predvsem digitalni fotoaparati pa omogočajo še bistveno krajše najkrajše vrednosti (1/4000 s in krajše). Poleg določanja količine svetlobe ima čas ekspozicije še dodatne stranske učinke, med katerimi najbolj izstopa neostrina zaradi gibanja oz “motion blur”. Čim daljši je izbran čas ekspozicije, bo ta stranski pojav bolj izražen oz. premikajoči se objekti na sceni bodo bolj neostri v smeri lastnega gibanja.

Obratno: zelo kratek čas ekspozicije bo “zamrznil” še tako hitro gibanje na sceni. Neprijetna posledica tega je, da je fotografiranje “iz roke” oz. brez stojala mogoče le v določenem razponu krajših ekspozicij. To območje je odvisno od uporabljene goriščnice objektiva, saj daljša goriščnica pomeni manjši zorni kot posnetka, kar boprimerno navidezno povečalo premike elementov v formatu posnetka zaradi tresljajev. Najdaljša ekspozicija za snemanje “iz roke” je približno enaka recipročni vrednosti polovice goriščnice objektiva. Torej, 50mm goriščnica = 1/25s, 250mm goriščnica= 1/125s ipd. Neizkušenem fotografu priporočam, da v omenjeni enačbi zamenja polovico s celo goriščnico.

Uravnoteženi postavitvi elementov slike, njihovega ospredja in ozadja v določenem okvir pravimo kompozicija.Motiv mora biti postavljen tako, da bo slika uravnotežena oziroma da bo kompozicija najboljša. Tu je predvsem pomembna estetska spretnost vsakega posameznika.
Začetnikom se navadno zdi, da je sredina najboljše mesto za najpomembnejši del motiva, pa še fotoaparati ponavadi ostrijo in merijo svetlobo v sredini slike. Vendar to praviloma ni najboljša izbira. Glavni predmet v sredini, še posebno, če je tam vedno deluje precej dolgočasno, kompozicija pa neuravnoteženo. Veliko huje pa je, če je glavni predmet preveč na eni ali na drugi strani. Velikokrat se vprašamo kam ga postaviti.

S podobnimi težavami so se ubadali že antični umetniki in pri tem opazili zlati rez. Ugotovili so namreč, da se človeškim očem zdi najlepša in najbolj skladna tista delitev, pri kateri je razmerje med večjim in manjšim delom enako razmerju med celoto in večjim delom. Že stari Egipčani so z zlatim rezom poskrbeli za skladnost piramid, do popolnosti pa so ga razvili stari Grki. Do danes pa ostaja vprašanje zakaj se nam prav takšno razmerje zdi najlepše.

Razmerje zlatega reza je približno 1 proti 0,618 kar je pri snemanju precej nepraktična številka. Zato so snemalci zadevo poenostavili in spremenili v pravilo tretjin. Pravilo tretjin pri fotografiranju vidimo nekako takole. fotografsko sliko po višini in širini s po dvema navideznima črtama razdelimo na tretjine. Na sliki dobimo štiri presečišča teh črt in to so točke, na katerih naj bi bili najpomembnejši deli motiva. Te črte je dobro imeti v mislih, ko določamo izrez, saj bodo tako naši posnetki malce boljši.

Pri nekateri fotoaparatih lahko na zaslonu LCD vklopimo pomožne črte, ki zaslon razdelijo na tretjine in s katerim si pomagamo pri določanju kompozicije.

Najpomembnejše pa je, da posamezni elementi fotografije ne odvračajo pozornosti od osrednjega motiva. Najpogostejša napaka, ki jo opazimo na fotografijah, so namreč prav moteči elementi. To so lahko različni predmeti. Velikokrat se zgodi, da moti ostro ozadje, ker odvrača pozornost od glavnega predmeta v ospredju.

Osvetlitev

Kljub številnim programskim orodjem zelo težko odpravimo posledice slabe osvetlitve. Dobra osvetlitev je rezultat pravilnega ravnotežja med svetlimi in temnimi območji slike. Preveč ali premalo svetlobe močno vpliva na podrobnosti slike ter na njeno tonsko in barvno reprodukcijo.

Vsaka digitalna kamera ima vgrajen svetlomer, namenjen samodejni regulaciji osvetlitve. Boljše kamere pa omogočajo tudi ročno nastavitev osvetlitve. Svetlomer meri svetlosne vrednosti na motivu ne glede na velikost, ostrino in barvo.
Preosvetlitev naredi slike blede in brez kontrastov, podrobnosti pa zbledijo in jih ne moremo rešiti z nobenim programskim trikom. Pravo osvetlitev lahko poiščemo tako, da naredimo več posnetkov istega motiva ob različno nastavljenih osvetlitvah.

Svetlomer vgrajen v fotoaparat meri od objekta odbito svetlobo, to je ti. TTL meritev (TTL – through the lens), ki meri svetlobo skozi objektiv kamere.

Osvetlitveni čas

Osvetlitveni čas ali čas osvetlitve je čas, ko svetloba med zajemanjem fotografije pada na tipalo. Čas ko svetloba pada na tipalo, določa zaklop, elektronski ali mehanski. Kadar je svetlobe manj mora biti zaklop odprt dlje časa, da bo do tipala prišlo dovolj svetlobe za pravilno osvetljen posnetek. To je recimo zvečer ali v slabo razsvetljeni sobi. Kadar pa je svetlobe veliko npr. ob lepem sončnem dnevu, mora biti tipalo osvetljeno samo kratek čas, sicer bo slika presvetla.

Z uporabo daljših časov omejitve lahko dosežemo zanimive učinke. Gibajoči se elementi motiva postanejo usmerjeno zamegljeni, kar ustvari vtis gibanja in akcije. Objekte ki se gibljejo naj bi vedno fotografirali od strani, kajti tako zajamemo tudi smer gibanja. Večina fotoaparatov omogoča čase osvetlitve od nekaj sekund do 1/1000 sekunde, naprednejši pa omogočajo čase od 30 sekund do 1/4000 sekunde. Krajši kot je čas zajema, manj časa ima aparat, da najde svetlobo. Če torej izberemo čas 1/4000 sekunde, bo fotoaparat zelo hitro naredil sliko in bo zato zelo temna. Daljši kot izberemo čas, več svetlobe bomo spustili na tipalo, svetlejša bo slika. S krajšim časom tudi »zamrznemo« gibanje (pri fotografiranju ljudi, ali stvari, ki se premikajo). V sončnem dnevu ponavadi nastavimo čas nekje okrog 1/250 sekunde. Paziti moramo tudi na goriščno razdaljo. Če fotografiramo pri 300 mm, izberemo čas 1/250 ali 1/500 sekunde. Če fotografiramo na 50mm, izberemo čas 1/50 ali 1/60 sekunde. Pri uporabi funkcije »avto« bo fotoaparat sam izbral vse nastavitve. Če želimo sami določiti čas izberemo funkcijo Tv (ponekod S). Sami bomo izbrali čas osvetlitve, fotoaparat pa bo sam prilagodil ISO in zaslonko. Zadeva je uporabna, kadar smo recimo v avtomobilu in želimo poslikati nek objekt mimo katerega se peljemo (nimamo časa nastavljati več stvari). Izberemo čas npr. 1/1000 sekunde, da zamrznemo gibanje, fotoaparat pa bom sam priredil ostale nastavitve.

Brez dobrega motiva ni dobre fotografije. Vsa tehnična dovršenost je namreč zaman, če posnetek ni zanimiv, če gledalcu ne pripoveduje zgodbe in je dolgočasen. Seveda pa je lahko dober tako rekoč katerikoli motiv, če ga le znamo dobro predstaviti. Enostavnega recepta, po katerem bi vsakdanje fotografske motive spreminjali v zanimive fotografije, žal ni. Zelo dobro je, če npr. izberemo nenavaden zorni kot ali se osredotočimo na podrobnosti, ki jih drugače sploh ne bi opazili. S tem lahko tudi vsakdanjo stvar na fotografiji predstavimo tako, da bo pritegnila pozornost.

Koristno je, če motiv, ki ga nameravamo fotografirati, dobro poznamo. Samo tako ga bomo namreč znali najbolje predstaviti. Zaradi tega večina dobrih fotografije nastane naključno, temveč so plod trdega in dolgotrajnega fotografovega dela. Zato si je potrebno dobro ogledati motiv in razmisliti, kako bi ga lahko s fotografijo najzanimiveje predstavili drugim. Da postane fotografija zanimiva pa lahko uporabimo nekaj fotografskih trikov. S spremembo položaja kamere lahko fotograf skoraj popolnoma izniči moteče ozadje. Glavni element motiva lahko izpostavimo z uporabo široko odprte zaslonke, kar močno zamegli ozadje. Zanimiv miselni obrat lahko tudi dosežemo, če namesto svetlobno težavnega motiva posnamemo njegovo silhueto-temni obris na svetlem ozadju. Najprimernejša pa je seveda svetloba ob koncu dneva, ki ob skrbno nastavljeni osvetlitvi zagotavlja najboljše rezultate. Z razporeditvijo izstopajočih elementov in linij pa lahko določimo smer branja fotografije, naše oči nezavedno sledijo oblikam in linijam, podobno kot ob določanju poti na cestni karti. Prav zaradi tega nas takšne fotografije bolj pritegnejo.

Spominska kartica je mediji, ki se v zadnjem času izjemno hitro širi. Z njimi so opremljeni digitalni fotoaparati, v zadnjem času pa tudi veliko mobilnih telefonov, osebnih organizatorjev (pda), predvajalnikov in celo video kamer. Spominska kartica je elektronski pomnilniški medij za shranjevanje podatkov. Uporablja se v različnih napravah kot so digitalni fotoaparat in kamera, prenosni računalnik, mobilni telefon, prenosni predvajalec glasbe (mp3 player), konzola za video igrice in drugo.

Glavne značilnosti so:
-možnost večkratnega prepisovanja podatkov
-hranjenje podatkov brez napajanja
-majhna velikost
-robustnost (delujejo tudi v temperaturno manj prijaznih pogojih).
Kot je to pri podobnih izdelkih v navadi, so se tudi tukaj v teku razvoja kartice prilagodile posameznim opravilom, katerim so bila namenjena. Pri nekaterih je bila tako pomembna velikost, pri drugih količina spomina, pri tretjih spet hitrost prenosa podatkov. Zato je nastalo več vrst formatov.

Med prvimi komercialno uporabljenimi formati spominskih kartic (type I cards) so bile PC kartice (PCMCIA) v začetku 90-ih let. Danes se uporabljajo samo še v industrijskih aplikacijah za vhodno/izhodne (IO) naprave kot povezovalni standard za različne naprave (npr. modem).

Prav tako so se že v 90-ih letih pojavile tudi spominske kartice, ki so bile manjše od formata PC kartic: CompactFlash, SmartMedia, in Miniature Card. V mobilnih telefonih so uporabljali (SID), v igralnih konzolah lasten format, v napravah kot PDA in predvajalcih glasbe pa izmenljive spominske kartice.

Ob koncu prejšnjega in v začetku tega desetletja so na trg prišli novi formati spominskih kartic (SD/MMC, Memory Stick, xD-Picture Card in veliko variant majhnih formatov). Želja, da bi bile čim manjše, je prinesla ultra majhne velikosti ob katerih so stare »kompaktne« izgledale prav velike.

Pri digitalnih kamerah sta največji del trga zasedala SmartMedia (SM) in CompactFlash (CF). Samo SM je v letu 2001 obladoval kar 50% tega trga, medtem ko se je CF večinoma usmeril v področje profesionalnih digitalnih kamer.

Do leta 2005 je SD/MMC zavzel precej trga, ki ga je prej obvladovala SmartMedia, vendar zaradi naraščajoče konkurence (variante Memory Stick, xD pa tudi CompactFlash ) ne v taki meri.
Na industrijskem področju so PCMCIA kartice še vedno obdržale nek segment, medtem ko je trg spominskih kartic pri mobilnih telefonih in PDA-jih močno razdrobljen.

Dandanes ima večina PC-jev že vgrajene konektorje za različne spominske kartice kot so Memory Stick, CompactFlash, SD in druge. Obstajajo pa tudi adapterji, s katerimi podpremo več različnih vrst spominskih kartic.

Glavni štirje predstavniki so:
Sonyijev Memory Stick
CompactFlash (CF)
Multi-Media Card (MMC) oziroma naslednik SD
XD card

Sony je razvil popolnoma lasten format, ki ga uporablja v vseh svojih izdelkih. če boste, na primer, kupili čitalec kartic v Sonyevem prenosniku, bo imel odprtino samo za njegov Memory Stick. Po drugi strani pa je razvil približno pol ducata verzij, da bi zadovoljil potrebe karticah za vedno manjše naprave, ki jih razvija.

CF (Compact Flash) je bila ena prvih kartic, ki se je uveljavila in obstala kot standard za srednje in velike
fotoaparate, predvsem zaradi velikih kapacitet spomina, ki jih ponuja (preko 32Gb) in relativno ugodnega razmerja cena/kvaliteta. Preko CF-jevega vmesnika je cela vrsta proizvajalcev razvila različne naprave, katerih osnova so CF spominske kartice. Na primer brezžične in bluetooth kartice, CF trdi disk in modemi, če jih naštejemo samo nekaj. Njihova velikost pa jim je preprečila,. da bi se uveljavili tudi pri manjših napravah, kot so mobilni telefoni, PDA-ji in digitalne kamere.

MMC (Multi Media Card) in SD (Secure Digital) formata sta prišla na trg kasneje in sta bila namensko načrtovana, da bi se uveljavila na področju majhnih kartic. Najprej MMC in kasneje še SD sta imela posebno lastnost, ki ju je ločevala od drugih. Majhno stikalo za zaščito pred neželenim vpisovanjem (podobno kot je bilo na 3,5 palčnih floppy diskih). Z uveljavljanjem vedno manjših naprav sta tudi tu oba formata na voljo tudi v manjših verzijah.

xD je najnovejši član med tistimi, ki so bili sprejeti na trgu. Razvila sta ga Olympus in Fujifilm z namenom, da
nadomesti CF. Te kartice so bistveno manjše od CF, vendar pa zaenkrat še ne ponujajo tako velikih kapacitet. Njihova glavna prednost je hitrost prenosa podatkov. Ta je zelo pomembna pri prenosu velikega števila bytov pri slikah z visoko resolucijo, ki jih dobimo pri najboljših profesionalnih digitalnih fotoaparatih.

Telekonverter je naprava, s katero podaljšamo goriščno razdaljo objektiva. Pritrdimo ga med objektiv in telo fotoaparata. V kovinskem obroču telekonverterja je skupina leč z negativno lomnostjo. Vgrajena mehanika in elektronika skrbita za prenos podatkov med objektivom in fotoaparatom.

Telekonverter razprši žarke, ki na zadnji strani zapuščajo objektiv, zato je slika na filmu povečana. Dvakratni konverter (2x) naredi sliko, ki je dvakrat širša in dvakrat višja od originalne. Goriščna razdalja se tako podvoji. Ker se svetloba porazdeli na štirikrat večjo površino, je tudi slika štirikrat temnejša, in osvetlitev moramo popraviti za dve stopnji. Na voljo sta dva modela: 1.4X in 2X. Kljub izgubi svetlobne jakosti so konverterji zelo uporabni, kadar občasno potrebujemo daljšo goriščno razdaljo, hkrati pa ne želimo nositi dodatne teže teleobjektivov. Niso pa primerni za šport in hitro premikajoče predmete. Tabela prikazuje padec svetlobne jakosti pri različnih modelih:

Model Padec svetlobne jakosti (v EV stopnjah)
1.4X 1
2X 2

Če uporabljamo fotoaparat s TTL merjenjem svetlobe (fotoaparat meri svetlobo skozi objektiv), bo ustrezna kompenzacija osvetlitve avtomatska. Slika bo pravilno osvetljena tudi, če je informacija o zaslonki, ki jo preberemo na zaslonu fotoaparata, napačna. Paziti moramo le pri ročni nastavitvi, kadar osvetlitve ne merimo skozi objektiv. Pri slikanju z bliskavico lahko pride do napak pri osvetlitvi, zato najprej preverite, kako se avtomatika bliskavice odziva na telekonverter, in v primeru težav z osvetlitvijo nastavite zaslonko ročno.

Najmanjša razdalja ostrenja se na objektivu ne spremeni, kar je dobrodošlo pri makro fotografiji. Z uporabo konverterja se največja povečava objektiva sorazmerno poveča. Dvakratni konverter 105/2.8 Makro 1:1 spremeni v 210/5.6 Makro 2:1.

Širokokotni objektivi se uporabljajo za fotografiranje iz majhne razdalje, vendar z njimi lahko posnamemo tudi pokrajino. Zajemajo širok vidni kot in omogočajo veliko globinsko ostrino. Uporabnost širokokotnikov opazimo, če hočemo fotografirati zaprt prostor, pa nam zmanjka širine. Uporabljajo se tudi za portretiranje od blizu, vendar je treba pri tem paziti na popačenje slike na robovih, ki nastane zaradi močnega ukrivljanja svetlobe iz širokega kota. S prihodom digitalne fotografije pa se je marsikaj spremenilo. Na hitro (in nekoliko površno) rečeno, so zaradi manjšega formata slikovnega senzorja teleobjektivi pridobili, širokokotniki pa izgubili. Zaradi tega se je pojavila potreba po novih širokokotnih objektivih s krajšimi goriščnimi razdaljami. Prvi (in žal tudi še vedno edini!) pravi širokokotni zum objektiv za manjše slikovne senzorje DX formata, ki ga je Nikon ponudil tržišču (2003), je bil AFS DX 12-24 mm / f4. Objektiv sem nabavil skupaj s svojim prvim digitalcem (Nikon D2x) v letu 2006 in lahko rečem, da me ni tako navdušil, kot filmska “legenda” AFS 17-35 mm / f2,8. Takoj se mi je zazdelo, da pri svojem najširšem kotu (12 mm) ni tako oster kot AFS 17-35 mm / f2,8 pri 17 mm, čeprav direktne primerjave nisem imel nobene - primerjal sem lahko le filmske skene z visokokvalitetnimi digitalnimi slikami iz D2x, kjer so napake objektivov veliko bolj vidne. Objektiv je tudi manjši in lažji ter deluje precej “plastično”. Najmanjša razdalja ostrenja se je spet nekoliko podaljšala, najširši zorni kot je ožji in največja zaslonka je samo f4. Objektiv bi zato bolj težko uvrstili v kategorijo “profesionalnih”, kvečjemu med “polprofesionalne”.
Za vse širokokotne objektive (vključno z zumi) je značilna precejšnja ostrina v sredini slike, ki potem počasi pada proti vogalom. Razlike v ostrini na sredini slik so bile tako majhne, da se mi jih ni zdelo zanimivo objavljati. Veliko bolj zanimive so razlike v skrajnih vogalih slik, ki se precej razlikujejo med posameznimi objektivi in uporabljenimi zaslonkami. Vse testne posnetke sem naredil s stojala iz svojega balkona. Najprej sem fotografiral z vsemi objektivi pri vsaj treh različnih goriščnih razdaljah iz z zaslonkami od najbolj odprte do f11 tako, da je bil center vseh slik vedno v isti točki. Ko pa sem opazil, da so največje razlike prav v skrajnem vogalu slik, sem spremenil taktiko testiranja. Za vsak objektiv in goriščnico posebej sem kamero usmeril tako, da sem VEDNO dobil isti objekt (s ploščicami tlakovana tla) v desni spodnji vogal slike. Zaradi možnih napak pri ostrenju in tresenju kamere sem naredil za vsak parameter po več posnetkov in izbral najostrejšega.

Bliskavica dobavlja kameri in s tem filmu dodatno svetlobo. Ta je potrebna v slabih svetlobnih razmerah (mrak, noč, notranjost prostorov, senca) ali pa takrat, ko močna svetloba presvetli predmet (npr. človeški obraz), tako da je del, ki je na senčni strani, pretemen. Temu slednjemu pravimo tudi dosvetljevanje, izenačevanje.

TTL merjenje pomeni, da se za oceno moči bliska iz bliskavice uporabi svetloba, ki pride v kamero skozi leče. Normalna osvetlitev (brez bliskavice) se meri pred osvetlitvijo - dvigom zaklopa. Tukaj pa to ni mogoče, ker svetloba iz bliskavice pride v enem samem hitrem blisku in ne v enakomerni, dalj časa trajajoči osvetlitvi, kot pri običajni osvetlitvi. Zato se meri pravilno svetlobo za bliskavico tako, da elektronika meri svetlobo, ki se odbija od filma. Če je naravne svetlobe premalo za pravilno osvetlitev, potem da kamera ukaz bliskavici za blisk. Glede na zadostnost in ustreznost svetlobe, ki pade na film (in se od njega odbije), se potem elektronika odloča, koliko bo bliskavica blisknila.

Kakor je razvidno iz spodnje slike, bliskavica zasveti šele takrat, ko je odkrita vsa slika na filmu. Če se spomnimo delovanja zaves na zaklopu, ugotovimo, da obstaja določena časovna omejitev. Prva zavesa namreč potuje preko slike nekaj časa in dokler povsem ne odkrije filma, bliskavica ne more zasvetiti. Tej časovni omejitvi pravimo maksimalni sinhronizacijski čas (ang. max flash synchronization speed). V krajšem času, predno prva zavesa v celoti ne odkrije filma, bliskavica ne more zasvetiti - sicer bi bil del filma neosvetljen. Dober sinhronizacijski čas je krajši od npr. 1/125 s, najboljše kamere ga imajo celo pod 1/200 s. To velja pri standardnemi operaciji bliskavice, ko vsa svetloba pride v enem samem močnem blisku.

Pri standardni sinhronizaciji bliskavice smo spoznali omejitev, ki jo postavlja hitrost prehoda zavese čez film. Zato so se tehniki domislili trika, s katerim se da uporabiti bliskavico tudi pri časih, ki so hitrejši od maksimalnega sinhronizacijskega. Trik je v tem, da se film ne osvetli z enim bliskom iz bliskavice, temveč bliskavica oddaja vrsto kratkih bliskov, ki med premikanjem zavese pas za pasom osvetljujejo film. Tako pridemo tudi do največjih hitrosti časa osvetlitve, ki ga omogoča kamera. Slabost omenjenega pristopa pa je ta, da se vodilno število in s tem največja razdalja do objekta s krajšanjem časa pod največji sinhronizacijski, drastično manjša. Zato “high-speed” časi praktično niso uporabni za slikanje ponoči in pri zelo šibki svetlobi, temveč podnevi za dosvetljevanje in slikanje portretov pri majhni globinski ostrini (veliki zaslonki ob silno kratkem času). Vsekakor pa imajo možnost high-speed sinhronizacije le redke bliskavice, ker je njena izpeljava zelo zaletena, draga in še dobro sodelovanje s kamero potebuje.

Bliskavica ni obvezna za slikanje, je pa med najpomembnejšimi dodatki za fotoaparat, zato jo vseeno uvrščam skupaj s kamero in objektivom v celosten fotografski sistem. Poznam jih celo vrsto: od tistih najpreprostejših vgradnih do največjih studijskih. To poglavje je bilo napisano predvsem z mislijo na bliskavice, ki se nataknejo na vrh zrcalno-refleksne kamere.

Bliskavice se ločijo predvsem po vodilnem številu, ki je mera, “kako daleč bliskavica nese”. Ločijo se po elektroniki in funkcijah, ki so vgrajene v njih. Ločijo pa se tudi po tem, če imajo vrtljivo glavo. To je zelo pomembno, saj lahko na ta način blisk preusmerimo v neko odbojno površino (strop, stena, odbojnik), kar nam da mehkejšo razpršeno svetlobo. Pri tem pa moramo paziti, da je ta odbojna površina bele barve, sicer se bo barva te površine prenesla na našo sliko.